Mala gora


MALA GORA,  simbol trdega dela in lepih spominov

Mala gora je planota, ki je iz doline ni videti, leži pa visoko v naročju Čavna, na približno 1000 m. Je precej valovita, s travo in z grmičevjem porasla pokrajina; na južni strani jo obroblja skalnat greben, ki se strmo spušča v dolino. Lep je sprehod po tej, s sočno planinsko travo porasli pokrajini, ki jo bogati izredno veliko različnih rastlin, značilnih za mediteranski in tudi za predalpski svet. Med vzpetinami, ki se spuščajo v loze in se na drugi strani zopet strmo dvigajo, so nekakšne kotanje, kjer v pomladanskih mesecih najdeš šmarnice, narcise, v skalnih zavetjih cveti ponosni avrikelj, na vrhovih vzpetin pa dišeči volčin pričara z opojnim vonjem dih pomladi. Endemična hladnikija ima tu svoj dom.

O burji, ki pogosto pokaže svoje zobe, nam pričajo posamezni bori viharniki, ki so jim naravne sile zvile debla in upognile veje.

Ob lepem vremenu nam z vrhov Male gore seže oko daleč čez Kras, v Tržaški zaliv, do Savudrije in še dlje, na zahodu pa v Furlansko nižino. Na vzhodu nam pogled potuje čez masiv Nanosa v notranjost Slovenije. Pod nami se kot na dlani razprostira Vipavska dolina.

KOŠNJA JE POVEZOVALA LJUDI

Želimo vam pojasniti našo navezanost na Malo goro, zato vam ponujamo ta zapis. Na tej planoti so še naši dedje iz Kamenj, Skrilj in Stomaža pripravljali krmo za živino.

Košnja pa je bila posebno doživetje, ki je po drugi svetovni vojni, žal, samo še spomin. Dolgo so vztrajale pri tem opravilu nekatere družine iz Kamenj. Zadnjič so na Mali gori kosili leta 1964.

Na košnjo so se vaščani odpravili v začetku avgusta, ko so v dolini že pospravili seno. Nahrbtnike so napolnili s hrano, z obleko ter s posodo za kuhanje, na rame so si zadeli kose, grablje in vile ter se ob svitu podali v pobočje Čavna. Vsak je odšel na svojo parcelo. Po krajšem počitku na Mali gori so na krajih, kjer so običajno postavili barako, pokosili seno in napravili ogrodje za značilno malogorsko guto.

Fantje so vstajali zgodaj, saj se je trava, dokler je bila rosna, najbolje rezala. Kose so si že zvečer sklepali, tako da je bilo orodje zjutraj pripravljeno za delo. Pesem kos in vriskanje koscev se je razlegalo po celi planoti, vmes pa se je oglašal značilni figli, fegli osle, ko so kosci brusili kose. Ko je sonce pošiljalo prevroče žarke, so odložili kose in z grabljami ali vilami raztrosili travo, da se je hitreje sušila. Ovelo travo je bilo potrebno obrniti tako, da jo je osušilo sonce še z druge strani.

Če se trava v enem dnevu ni dovolj posušila, so jo zložili v majhne kope – lonce, ki so jih drugo jutro zopet raztrosili. To delo se je ponavljalo iz dneva v dan. Kosilo so jim običajno iz doline prinašale dekleta in žene in jim popoldan pomagale pri spravilu sena. Pod večer so se vrnile v dolino. Kosci so prespali na planoti, večerjo so si pripravljali sami. Ob večerih so si zakurili ogenj, enkrat pri enem, drugič pri drugem, ter si ob njem pripovedovali razne zgodbe, vmes pa so si izpirali grlo z dobro domačo kapljico. Tudi pesem se je oglasila, tudi takrat, ko je bila prepovedana. Ob takih večerih so pozabili na težko delo. Ponoči si je vsak v svoji baraki v prijetnem spancu nabiral moči za naslednji dan.

Vaščani se košnje spominjajo z nekakšnim spoštovanjem. Delo je bilo težko in vsak voz, ki so ga pripeljali v dolino, jim je pomenil novo zmago. Eden zadnjih koscev je bil Martin Grželjčev, ki si je v spomin na te lepe trenutke postavil na Mali gori pravo malogorsko guto, ob njej pa še lesen bivak, kamor je hodil obujat spomine na tiste lepe čase. Ta bivak je postal priljubljena točka planincev in na pobudo članov Planinske sekcije Kamnje, prijateljev in nekaterih krajanov Kamenj in Potoč so s prostovoljnim delom in s prispevki v letu 2000 postavili na temeljih stare koče novo lično zatočišče.

S pohodom, ki ga organiziramo Kamenjci na velikonočni ponedeljek že od leta 1998, pa je Mala gora in naša koča na njej postala priljubljena točka planincev in pohodnikov od blizu in daleč.

GEOGRAFIJA MALE GORE

Mala gora leži na vzhodnem pobočju Čavna, na nadmorski višini okrog 1000 metrov. Je precej valovita pokrajina in na jugu sega do roba pobočja, na severu pa jo zaključuje skalni prelom, ki daje vtis, da je bila ta planota nekoč del masiva Trnovskega gozda, ki se je zaradi delovanja naravnih sil v zemeljski zgodovini znižala za več deset metrov. Da so tu res delovale neke sile pri preoblikovanju površja, nam pričajo sigaste tvorbe, podobne tistim v kraških jamah, najdemo pa jih na skalnih grebenih na južnem delu planote. Na vzhodu zaključuje planoto skalni masiv z izredno slikovitimi stebri iz kamnitih zlogov. Kamnita notranjost planote pa je pokrita s tankim slojem rahle prsti. Več zemlje je v kotanjah.

Tu se prepletajo mediteranski, celinski in alpski podnebni vplivi, kar se kaže na bujni vegetaciji. Mala gora je ena od botanično najdragocenejših lokacij v Sloveniji, zato je tudi po občinskem planu opredeljena kot naravni spomenik.

Relief  Male gore je izrazito kraški. Polno je vrtač in kotanj. Matična podlaga je apnenec.

GEOLOGIJA IN PALEONTOLOGIJA MALE GORE

V strokovnem, geološkem – paleontološkem izrazoslovju sodi Mala gora v »južno pobočje Čavna«. To je sestavljeno iz karbonatnih kamnin. To so gosti, skladoviti apnenci in zrnati dolomiti. Južno pobočje Čavna, območje okrog Male gore in Mala gora sama, spada v geološko dobo spodnje jure – lias (starost okrog 185 milijonov let). Vzhodno od Male gore je vzhodno pobočje Čavna, ki sodi v geološko dobo trias (starost okrog 210 miljonov let). Zahodno od Male gore, še naprej od Kuclja, pa so plasti, ki sodijo v zgornjo juro (starost okrog 150 milijonov let).

Na Mali gori in v okolici so kar zanimivi fosilni ostanki. Tu se dobijo odlomki bodic morskih ježkov (morda tudi kakšen cel), ostanki krinoidov – morskih lilij, številni brahiopodi – ramenonožci in že prav na vrhu, na robu, številne lupine školjk v apnencu. Vsekakor so najbolj zanimivi in pomembni številni školjkam podobni fosili brahiopodi.

FLORA MALE GORE

Na Mali gori se znajdemo med pisano gorsko cvetano, ki je po biotski raznovrstnosti v Evropskem vrhu. Zaradi prepletanja geografskih in klimatskih dejavnikov rastejo blizu skupaj alpske in gorske – sredozemske vrste. Spomladi zacvetijo čisto navadne rože: spomladansko resje, veliki in mali zvonček, nunka pa več vrst petoprstnikov, visoki in spomladanski jeglič. Za njimi zacvetijo jurjevke – narcise, šmarnice in na vzpetinah dišeči volčin. Med alpskimi vrstami je na prisojnem apnenčastem skalovju doma zlatorumeni avrikelj. Najdemo tudi več vrst sviščev: clusijev, tržaški, napihnjeni, navzkrižnolistni, svilničasti; rumeni, imenovan tudi bratinski košutnik. Poleti pa pobelijo pobočja cvetovi alpskega volčina. Prepadni rob čavenske Male gore porašča združba ostnatega šaša in primorske košeničice (celovenčnega reličnika). Slednja vrsta je toploljubna in ima v Sloveniji na robu Male gore poslednja nahajališča. Z zaraščanjem postaja vedno redkejša. Na prepišnih skalnih robovih so preproge svilnate košeničice. Manj pogostna je gozdna košeničica, ki cveti en mesec za svilnato in ima pogosto trnate poganjke.

Za botanike je najimenitnejša rebričevolistna hladnikinja, endemični rod, z eno samo vrsto, ki raste samo na čavenski Mali gori ter severnem robu Trnovskega gozda (Poldanovec, Zeleni rob). Proti koncu junija tekmujejo s soncem: vitka alpska lepotica z zlatimi kronami – kranjska lilija, brhka sredozemska brstična lilija, nežni rožnati ilirski mečki, več vrst nageljčkov, da številnih razkošnih trav niti ne omenjamo.

Na globljih, humusnih, zamočvirjenih tleh se bohotijo šopi modrocvetoče sibirske perunike, na prisojnih, skalnih pa nasičeno modre ilirske perunike. Razkošje junijske cvetane osupne tudi razvajene botanične sladokusce.

ŽIVALSTVO NA MALI GORI

Na Mali gori lahko srečamo vse živalske vrste, ki živijo v predalpskem območju. Najpogostejša je srnjad, gams se zadržuje na vzhodnih prepadnih stenah Čavna, na območju Črne peči, v stenah Kuclja in Velikega roba, lahko ga srečamo tudi drugod.

Muflon živi poleti v Trnovskem gozdu, slastno pašo si najde tudi na strmih travnatih pobočjih Ravenske gore. Trop muflonov lahko srečamo na celem pobočju Čavna. Jelenjad je bolj prehodnega značaja in se tu praviloma ne zadržuje, opaziti pa jih je mogoče že takoj nad naselji v dolini. V zadnjem času se množi divji prašič, ki na travnatih površinah Male gore dokazuje svoje obiske s preorano travnato rušo. Tu živijo tudi divji zajci, lisice, veverice, polhi … Od lovne perjadi se vedno bolj pojavlja skalna jerebica – katorna, ki je bila včasih zaželen plen vsakega lovca. Med malimi pticami velja omeniti jate liščkov, drobne gozdne sinice, brinjevke, šoje, krokarje, sive vrane …

Od ujed so tu zastopani: kanja, kragulj, navadna postovka, sokol selec, mala in velika sova uharica, lesna sova in pravi planinski orel.

Od plazilcev velja omeniti modrasa, ki je strupen in ga lahko srečamo tudi na uhojenih planinskih poteh, še bolj pogost pa je v prisojnih skalnih območjih. Na tem območju živi tudi gad.

RAZSTAVA »Mala gora nekoč in danes«

Ob 10. velikonočnem pohodu je bila v prostorih šole postavljena razstava z naslovom »Mala gora nekoč in danes«. Na ogled je bilo orodje in predmeti, ki so jih uporabljali pri košnji na Mali gori, stare fotografije košnje, kronološki prikaz gradnje koče in vseh dosedanjih pohodov. Osrednji razstavni predmet pa je voz, ki so ga uporabljali za prevoz sena z Male gore v dolino. Razstava je odprta na dan velikonočnega pohoda in ob praznovanju krajevnega praznika. Možen pa je tudi ogled po dogovoru.