Utrip kraja


KJE NAS NAJDETE

Le nekaj kilometrov iz Ajdovščine proti Novi Gorici leži ob regionalni cesti vas Potoče, nekoliko višje, ob vznožju Kuclja in Čavna, pa so Kamnje. Čeprav so si prvi prebivalci postavili svoja bivališča na nadmorski višini okoli 200 metrov, se od tod ponuja domačinom in obiskovalcem lep razgled po Vipavski dolini. Še lepšega pa uživajo tisti, ki se iz vasi povzpnejo na Malo goro, Čaven, Kucelj ali druge okoliške hribe.

Faro Kamnje omenjajo viri že v 14. stoletju. Da pa je bila to res imenitna župnija, pod varstvom samega cesarja in nekakšno duhovno središče Vipavske doline, nam priča tudi Kamenjski glagolski napis z datumom 15. junija 1583. Gre za doslej edino znano glagolsko besedilo na Goriškem. V njem je govor o obisku videmskega škofa, ki je preverjal, kako se odvija bogoslužje v staroslovenskem jeziku.

KULTURNO ŽIVLJENE V PRETEKLOSTI

Kulturno življenje Kamenjcev in Potočanov se je razmahnilo po letu 1900 in doživelo vrhunec za župnika Antona Kosca in kaplana Vinka Vodopivca.

MARIJINA DRUŽBA

Prav na pobudo župnika Kosca je bila v Kamnjah leta 1899 ustanovljena Marijina družba.

Marijine družbe so bile med prvimi cerkvenimi organizacijami, ki so zrasle na razvalinah jožefinske zakonodaje. Razvile so se predvsem v ljubljanski škofiji, v goriški nadškofiji pa so se razcvetele pod nadškofom Sedejem, ki je njihovo uvajanje priporočal že v svoji nastopni poslanici  duhovnikom leta 1906.

Marijine družbe so izpopolnjevale versko-vzgojno poslanstvo v duhu krščanske pravičnosti. Opravljale so pomembno kulturno poslanstvo. Zanje so bila značilna stroga pravila, tako v cerkvenem kot tudi družbenem življenju deklet in žena. Določala so način obnašanja v cerkvi in zunaj nje. Dekletom so narekovala zadržano življenje. Kršitev pravil je pomenilo za marsikatero članico izključitev iz Marijine družbe.

SLOVENSKO KATOLIŠKO IZOBRAŽEVALNO DRUŠTVO

Dne 11. decembra 1904 so v Kamnjah ustanovili Slovensko katoliško izobraževalno društvo. Prvi predsednik je postal župnik Kosec, tajnik pa kaplan Vinko Vodopivec. Društvo je štelo kakšnih 70 članov, samih mož.

Društvo je prirejalo veselice, najpogosteje pri Rebku na Goričici, kjer so prepevali in tamburali, igrali veseloigre in recitirali.

V društvenih prostorih je župnik prikazoval prizore s kinematografi in razne podobe s skioptikom, ki so predstavljale zle posledice alkohola, govoril je o socializmu.

Društvo je imelo tudi svojo lastno knjižnico z 278 časopisi in knjigami, ki jih je izposojalo svojim članom.

7. avgusta 1921 je bil prvi občni zbor društva po prvi svetovni vojni. Med vojno so se vrste članov razredčile. Zgodil pa se je pomemben korak naprej: v društvo so se začele vpisovati tudi ženske. Članarina za moške je znašala 1 krono, za ženske pa 50 stotink.

TAMBURICE

Glasbilo, ki  premore moč, milino, polnost in lahkotnost, da seže do srca, je prav gotovo tamburica. V naših krajih se je udomačila tudi zaradi svoje milozvočnosti in manj zahtevne igre kakor pri kakšnem drugem glasbilu. Veliko zanimanja zanjo se je prebudilo konec devetnajstega stoletja. Med najplodovitejšimi slovenskimi skladatelji, ki so prirejali in pisali tudi tamburaške skladbe, je bil kamenjski rojak Vinko Vodopivec. Leta 1905 je med službovanjem pri nas ustanovil tamburaški zbor.

Za to si je prizadeval, ker je vedel, da za podeželske zbore ni lažje glasbe, kot je tamburaška. Tamburica ne zahteva toliko spretnosti in časa kot violina in je dostopna tudi žuljavi roki kmeta, ki si po težkem delu zaželi duševnega razvedrila.

GLEDALIŠKA SKUPINA ALBIN VODOPIVEC

Po drugi svetovni vojni, ko so se strasti začele umirjati, so tudi Kamenjci in Potočani spet razmišljali o kulturi.

Na pobudo mladine je bila okrog leta 1950 v Kamnjah ustanovljena gledališka skupina, ki se je pozneje poimenovala po Albinu Vodopivcu. V njej je delovalo okrog petnajst mladih, ki so svoj prosti čas preživeli na odru v domači dvorani in pripravljali razne igre, recitale in deklamacije ter tako polepšali marsikateri večer in praznik v kraju.

V tridesetih letih delovanja so odigrali veliko iger, med drugim Navaden človek, Kralj na Betajnovi, Človek, ki se ni mogel smejati, Sin …

Prvo njihovo igro je pomagal režirati župnik  Viktorin Stanič.

Veliko so gostovali po okoliških krajih in v zamejstvu ter poželi mnogo pohval.

Žal se je skupina v osemdesetih letih razšla.

Na področju kulturnega življenja je zazijala velika praznina, ki jo občutimo še danes.

Ali se bo našel kdo, ki bo imel toliko poguma, da bo nadaljeval nekoč uspešno delo?

KULTURNOZGODOVINSKI SPOMENIKI

Želja, da bi se tistim, ki so dali svoja življenja med drugo svetovno vojno, oddolžili s postavitvijo spomenika, je med vaščani živela vsa povojna leta.

13. oktober in 21. junij sta datuma v Kamnjah in Potočah, ko so se sovražniki leta 1944 iz obupa in nemoči pred vse bolj uspešnimi partizanskimi enotami znesli nad nedolžnimi in nemočnimi domačini. Požgali so šolo in nekaj hiš ter postrelili devet vaščanov.

V spomin nanje in na vse padle so 16. oktobra leta 1977 pri pokopališču odkrili spomenik. Načrt zanj je izdelal domačin, arhitekt Pavel Vodopivec, nečak Albina Vodopivca.

Istega dne so na rojstni hiši predvojnega revolucionarja, španskega borca in prvega predsednika goriškega okraja Albina Vodopivca odkrili spominsko ploščo.

Kulturni spored so pripravili člani domače dramske skupine, pevci zbora Anton Možina z Brji in godba na pihala z Vogrskega. Slavnostni govornik je bil Srečko Čebron – Zdravko.